Distančno jahanje

Endurance je dokaj mlada disciplina. Razvila se je iz ježe na dolge proge, kjer je bila predvsem pomembna vzdržljivost. Prvi zapisi o jahanju na dolge razdalje segajo v leto 1889. ko je ruski podporočnik Mihail Asejev v izmenično na dveh konjih prejahal razdaljo 2700 km v 33 dneh.

V Ameriki je leta 1936 zveza Green Mountain Horse organizirala 100 milj dolgo ježo od Vermonta do Washingtona. Tovrstno jahanje je kot ne tekmovalno disciplino leta 1955 utemeljil Wendeil Robie, kalifornijski rejec arabskih konj, ki je organiziral ježo na 100 milj (160km) v enem dnevu.

Kot tekmovalna disciplina je jahanje na dolge razdalje v ZDA prvič omenjeno leta 1959 in leta 1964. Tekmovanja v vzdržljivosti so se razvijala tudi v Evropi. Začela so se v Italiji leta 1960, od tam pa so se razširila v Avstrijo in Francijo.

Od leta 1997 je endurance tudi uradna disciplina KZS (Konjeniške zveze Slovenije). Če bi endurance primerjali z ostalimi športi, bi mu bil še najbližje maraton. Bistvo te discipline je torej vrhunska telesna pripravljenost konja in jezdeca, pa tudi visoka stopnja njunega medsebojnega poznavanja in sodelovanja.

Danes poznamo tekmovanje v endurancu v več različnih kategorijah na čas od 54 do 160 km, tako imenovne hitrostno tekmovanje, ki se deli po različnih dolžinah prog in tekmovalnih dni.

Začetniki, mlajši konji in mlajši tekmovalci pa tekmujejo na tekmah pravilnostne kategorije z omejeno najvijo hitrostjo in dolžino proge.