Nina Pangeršič: »Namesto, da bi zmago vzela, sem jo zaradi detajlov prepustila konkurentom«
Za našo najboljšo mlado tekmovalko v preskakovanju ovir Nino Pangeršič, je kljub vsem preprekam izjemno uspešna sezona. Poleg tega, da je osvojila že šesti naslov državnega prvaka in si prislužila zapis svojega imena na »Hall of Fame« v Magni Racinu, na koncu pa je osvojila še četrto mesto v finalu Svetovnega pokala mladih jahačev, ki se je odvijal v Salzburgu.
Kakovostno delo s konji ter predvsem garanje na vsakodnevnih treningih se je obrestovalo, saj trenutno spadate v sam vrh evropskih mladih jahačev. V skupnem seštevku ste si pred finalom delili četrto mesto, vseskozi pa ste veljali za favoritko za eno izmed medalj, tuji športni komentatorji so vas omenjali celo kot morebitno zmagovalko. Kaj se je zgodilo?
»V veselje mi je bilo slišati te komentarje, kasneje, ob ogledu svojega nastopa. To mi je dalo še dodatno motivacijo. »
Kako ste se počutili, preden ste odjahali na zadnji štart? Kakšna so bila zadnja navodila trenerja?
»Svoj fokus sem popolnoma usmerila v izvedbo nastopa. Ponovila sva ključne elemente oziroma tiste tehnično najbolj zahtevne detajle, kako se lotiti. Pri višini 155cm je izjemno pomembno idealno prejahati distance, točno odjahati linije zavojev, natančno določiti razdaljo od ene do druge ovire in nastaviti pravi ritem konjevega galopa. S trenerjem sva razpravljala o tem.«
Kljub vsemu je to izjemen rezultat.
»Seveda je to izjemen dosežek za celotno ekipo, vendar pa imam občutek, da sem zmago, namesto, da bi jo vzela, zaradi majhnih detajlov prepustila konkurentom.«
Zaradi pandemije Covid-19 se je v preteklem letu marsikaj spremenilo. Kako je to vplivalo na treninge in samo motivacijo?
»Pred samim začetkom sezone smo imeli kar ambiciozen program, saj sem se zaradi končane diplome lahko v večji meri posvetila športu. Ravno smo bili na pripravah na Slovaškem, ko so sporočili novico o zaprtju mej, čemer je sledila tudi odpoved tekmovanj. Ko smo se nekako sprijaznili, da sezone ne bo, oziroma je zelo negotova, pa je sledila najbolj šokantna novica. Primožu (o.p. Primož Rifelj, trener Nine Pangeršič) so diagnosticirali Adenoidnocistični karcinom na desnem sinusu. Z mamo sta bila zaradi terapij v tujini odsotna kar nekaj tednov. V tem času mi je na pomoč pri treningih priskočil Robi Skaza, za kar sem mu zelo hvaležna. Glede na kaotično polletje, se je kljub vsemu sezona uspešno končala. Zmagali smo državno prvenstvo za U25 mlade jahače, 2x Grand Prix in uvrstitev na GP “Wall of fame” Magna Racino.«
Kaj šport pomeni zate?
»Način življenja.«
Najboljše rezultate trenutno dosegate s Chamberlainom. Kakšni so vaši načrti z njim za prihodnje?
»Chamberlain je zelo delikaten konj, s katerim je potrebno delati zelo precizno. Je zelo odziven, zato je ključna dobra pripravljenost jahača. Odziva se že na vsak najmanjši gib jahača, obenem pa je zelo energičen in bojevit konj. Veliko veselje in hkrati izziv mi je delo s tako zahtevnim konjem. Sicer pa je to fizično zelo naporno, saj mora biti jahač na njem zelo zbran poleg tega pa mora dobro obvladovati svoje telo, za kar pa je izjemno pomembna tudi fizična pripravljenost jahača. Vsaka najmanjša napaka je lahko odločilna.
Kot sem že omenila je zanj zelo pomembna tudi ustrezna regeneracija, tako fizična kot psihična, zato poskrbim, za njegove redne vsakodnevne izpuste in sprehode.«
Kako bi opisala svoj odnos in delo s trenerjem in kaj je tisto najpomembnejše kar na koncu pripelje k dobrim rezultatom? Kje vidite tisto piko na i, ki jo k uspehu doda delo z dobrim trenerjem?
»Osnovne sestavine uspeha so trdo delo, disciplina, prioritete, cilji in še bi lahko naštevali. Vendar pa je tisto, kar te loči od ostalih in povzdigne iz povprečja, v detajlih, pozornosti, ki jo namenimo vsakodnevnemu treningu, tako s konjem, kakor tudi naši fizični in psihološki pripravljenosti. Najpomembnejše pa je, da to kar delamo, delamo s strastjo in predanostjo. Potem lahko opazimo in začutimo že tisti najmanjši napredek, ki ga dosežemo skupaj s konjem. To je tisto, kar mora predstavljati motivacijo za nadaljnje izpopolnjevanje in strmenje k popolnosti. Gre predvsem za razumevanje odzivanja konja na jahača, nekakšno harmonijo, medsebojno zaupanje.
Kot privilegij si štejem, da sem lahko v svoji karieri trenirala z različnimi, tudi svetovno priznanimi trenerji kot so Jeroen Dubbeldam, Juan Carlos Garcia, Thomas Fuchs itd. Vsak od teh trenerjev mi je podal številne koristne informacije, včasih pomaga že to, da ti drug trener razloži isto stvar na drugačen način oziroma te pripelje do izvedbe nekega elementa z drugačnimi vajami. Nekatere informacije koreniteje pomagajo pri napredku, spet druge pomagajo izpiliti elemente ali so namenjene hitri korekciji. Vendar menim, da je za dolgoročen uspeh in gradnjo uspešne kariere ključno dobro sodelovanje med športnikom in trenerjem. Tukaj veliko štejeta odnos in pristop k delu, razumevanje situacije in želja po napredku. S Primožem sodelujeva že vrsto let in v tem času sva izgradila poseben odnos, kakršnega bi težko opisala z besedami. Gre za način dela, kjer ni potrebno veliko besed in razglabljanja, ampak prej za doseg tistega pravega občutka pri izvedbi elementov. Seveda pa je pogoj, da se lahko fokusiraš na tako majhne in težko opazne detajle, dobro natrenirane osnove.«
Kako ste se pripravljali na nastop, glede na to, da po veliki večini vaši konkurenti to prednost, da lahko trenirajo v halah, vi pa trenirate zunaj? Ste zaradi tega hendikapirani?
»Ne. Dejstvo, da ne treniram v hali mi ne predstavlja neke slabosti v smislu samega treninga. Prednost hale je, da lahko treniraš v vseh vremenskih razmerah, dežju, snegu, pri temperaturah pod lediščem itd. Menim, da nisem prikrajšana, ampak sem toliko bolj motivirana za delo, saj moram izkoristiti vsako priložnost lepega in suhega vremena. V dneh, ko pa imajo konji počitek zaradi vremenskih razmer, pa delam na lastni fizični pripravljenosti, fitnesu. Strinjam se, da je za kakovostno delo potrebna primerna infrastruktura, vendar pa svoj načrt tekem in treningov prilagodimo tako, da v zimskem času naredimo krajši tekmovalni premor ter se udeležimo treningov v tujini. Največkrat odpotujemo na Slovaško v Šamorin, kjer imajo odlične pogoje in velikokrat organizirane treninge s priznanimi trenerji.«
Trenutno nastopate z več konji. Bi izpostavili kakšno bodočo mlado vzhajajočo zvezdo?
»Težko bi izpostavila samo enega konja, saj imamo kar nekaj mladih konj in prav v vsakega verjamem, da bo v svoji karieri uspešen. Skrbno jih izbiramo in vzrejamo, poskrbimo, da so skozi faze odraščanja in dela primerno tretirani. Nekateri pri delu zelo hitro dojemajo zahtevane elemente in imajo po naravi dobro koordinacijo telesa, spet drugi potrebujejo več časa za določene stvari in ustrezne vaje, ki jim pomagajo izgraditi mišično maso.«
Na svojem posestvu se ukvarjate tudi z vzrejo športnih konj. Mislite, da je to prava pot do dobrih športnih konjev?
»Da, seveda. V veliko veselje mi je, ko vidim, kako lahko s svojim delom vplivamo na razvoj in napredek mladega konja. Ravno to prinaša največjo motivacijo za nadaljnje delo. Reje se lotevamo premišljeno. Trenutno imamo za to kobile, ki so bile tudi same športno zelo uspešne na internacionalnem nivoju, Grand Prix 145cm. Njim primerne iščemo tudi žrebce za katere predvidevamo, da so najustreznejši tako po rodovniku kot po željenih karakteristikah. Poleg kobil imamo trenutno enega licenciranega žrebca, letos bomo licencirali še dva.«
Glede na to, da ste vseskozi prisotni na tekmovanjih po tujini, ter da očitno dosegate dobre rezultate. Kakšen je recept za uspeh?
»Uspehi so rezultat truda in angažiranosti celotne ekipe, ne le športnika kot posameznika ali kvalitete konja. Tukaj ne sme biti šibkega člena, saj šibek člen sesuje ves sistem. Pomembno je ažurno spremljanje vseh dejavnikov. Vseskozi nam mora biti jasno kaj se dogaja s konji, kaj se dogaja z nami, kje se pojavijo pomanjkljivosti. Šteje vse od veterinarja, kovača, trenerja, jahača, vseh zaposlenih, lastnikov konj, predvsem pa podpore s strani družine in drugih poslovnih partnerjev. Res pa je, da manjša kot je obremenjenost športnika z stvarmi, ki niso ključne za samo tekmovalno pripravljenost, več pozornosti lahko usmeri detajlom, ki štejejo.«
V letu 2020 ste prejeli osebno vabilo na turnir Grand Prix v Magni Racino, na eno najbolj znanih prestižnih športnih središč v Evropi. Na tem turnirju lahko nastopijo samo povabljeni tekmovalci, zmagovalci Grand Prix-ev, med katere ste se z lanskim nastopom uvrstili tudi vi. Žal je decembra tekmovanje zaradi epidemije odpadlo.
»Res je in zelo sem ponosna, da mi je to uspelo. To je pred mano že uspelo Primožu zato me se toliko bolj veseli, da sem se mu pridružila na seznamu zmagovalcev. Žal pa je decembra tekmovanje zaradi epidemije odpadlo.« Magna Racino Grand Prix Sieger 2018-2020
Vsi vemo, da je vsak šport garanje. Kljub temu, pa obstaja nekakšen stereotip za jahače, da niso pravi športniki, saj glavnino naredi dober konj. Kako bi to komentirali?
»Ah, ta izjava ne more biti bolj zgrešena. Jahanje je kot harmonija umetnosti, športa in taktičnega razmišljanja. Tukaj ne gre misliti samo na jahača ali samo na konja. Oba morata biti enako obravnavana športnika, če hočemo, da na koncu skupaj uspe. Če treniramo samo konja, nase pa ne damo nobene posebne fizične in psihične priprave, ne bomo uspeli slediti konju, niti ne bomo imeli ustrezne moči za reakcije in dajanje ukazov.
Na samem tekmovanju, v parkurju, jahač doživlja različne občutke, sploh, ko je v fazi razvoja oziroma prehaja iz nižjih nivojev v višje. Takrat se pojavljajo ne le težave v smislu fizične pripravljenosti, ampak na dan prihaja tudi veliko psiholoških dejavnikov, kot so strah, negotovost, anksioznost. Povrhu vsega pa te negativne občutke zazna tudi konj. Vse to vpliva na jahačevo in konjevo koncentracijo, zato je pomembno, da znamo in zmoremo obvladovati svoje telo in občutke, ter tako prikličemo tisto samozavest, ki jo potrebujemo za uspešen nastop.«
Kot ste že omenili trenirate veliko različnih konjev? Bi lahko opisali vaš običajen dan?
»Vstanem zgodaj zjutraj, običajno nekaj pred 6h in spijem kavo ter pojem zajtrk. V poletnem času grem kar se da zgodaj jahat, pozimi pa še malo poležim, nato pa opravim svoj jutranji trening, kot je kakšna tura na sobnem kolesu ali fitnes.
V povprečju dnevno prejaham 7 konj ali več, odvisno od tega koliko jih imam v tistem trenutku v treningu. Poleti jih imam navadno več, pa tudi pogosteje grem na terene, ki mi vzamejo kar precej časa. Po končanem športnem delu s konji pa vedno načrtujem čas za to, da jih dobro premasiram, naredim strečing, Po celodnevnem delu s konju navadno zvečer opravim še svoj drugi trening v fitnesu ali pa se odpravim ne več kilometrski tek v naravo.
Večino dni je res tempiranih, posebej med sezono. V zimskem času pa je več časa za regeneracijo.«
Kako skrbite za fizično pripravljenost ter ali ste pozorno tudi na ustrezno prehrano?
“Seveda, za športnika je zelo pomembna prehrana, tako kot fizična in psihološka pripravljenost. Glede prehrane moram biti pozorna, saj imam kar nekaj težav z alergijami in intolerancami na določena živila, tako, da je moj jedilnik dokaj prilagojen. Vendar pa je vsako telo individualno, zato je pomembno, da poslušamo sebe in si postavimo realen plan. Če predvidimo, da bomo v naslednjih dneh trenirali intenzivneje potrebujemo več hranil bogatih z energijo, ne smemo pa pozabiti tudi na primerno regeneracijo. Tukaj so spet pomembna ustrezna hranila, tekočina in počitek. Enako kot to delamo pri konjih. Eden največjih izzivov pri samem športu je management tako sebe kot konja, in skrb za to, da sta oba v pravem trenutku v ustrezni formi.«
Kako pa je s prehrano športnega konja? Jo prilagajate glede na posameznega konja, njegov karakter ter fizične obremenitve?
»Seveda, prehrana pri konju je tako pomembna kot pri športniku. Vsak konj ima individualno sestavljeno dieto glede na njegove obremenitve, delo, temperament, starost in telesno konstitucijo. To prehrambne potrebe prilagajamo tudi glede na sezono. Hranimo s slovensko hrano Eq-Win proizvajalca Jata Emona v kombinaciji s hrano proizvajalca Marstall.«
Poleg konj še študirate. Gre vse to skupaj?
»Lansko leto sem diplomirala na Mednarodni Fakulteti za Družbene in Poslovne Študije. V času šolanja je bilo usklajevanje šole in športa kar zahtevno, predvsem tudi zaradi visokih ciljev, ki sem jih hotela dosegati tako v šoli, kot pri športnih rezultatih. To je zahtevalo veliko prilagoditev, discipline, prioritet in odpovedovanja predvsem v smislu družabnega življenja. Kljub vsem odrekanjem sem zelo hvaležna za to obdobja, ko sem komaj dohajala samo sebe in se s tem prilagodila na tempirano in dobro organizirano življenje. V teh obdobjih spoznaš kaj si dejansko sposoben in ti kasneje prideš do tega, da ti ni težko nič narediti ali celo iskati izgovore, da nečesa ne moreš. Tega v vrhunskem športu ni.
Sedaj po končani diplomi imam več časa za lastne fizične in psihološke priprave. Stvari se lotevam še bolj profesionalno, saj je to postala moja življenjska pot, ne le v športnem pogledu temveč na splošno življenjskem.«
Kaj sporočate ljubiteljem tega športa?
»Oko za detajle je pot do zmage« Simon Delestre
