Nagradi za življenjsko delo za leto 2019
KZS je v petek podelila priznanja in nagrade najboljšim športnikom v letu 2019.
Nagrado za življenjsko delo sta prejeli ga. Mojca Koren in ga. Anica Rojec.
Mojca Koren
Mojca Koren se je zapisala konjeniškemu športu že davnega leta 1958, ko je bila stara točno 14 let in en dan, in mu ostala zvesta do danes. Konjeniški šport je bil njen hobi, šport, strast in služba. Mojca je oseba, ki je naučila jahalnih veščin največ ljudi v Sloveniji in to število menda krepko presega 2000. Med njimi je veliko odličnih jahačev, ki so posegali po najvišjih uvrstitvah na tekmovanjih, številni izmed njih pa so kasneje postali dobri učitelji in trenerji jahanja. Njeni učenci so bili tudi večkratni udeleženci mednarodnih tekmovanj – Evropskega prvenstva, Mediteranskih igrer in večih Balkaniad.
Mojca nerada govori o svojih uspehih, se manj pa se z njimi hvali. Pa vendar ob tej priložnosti ne moremo mimo njih.
Svoje največje uspehe v dresuri in preskakovanju ovir je dosegla z angleškim žrebcem SOJKA, s katerim sta bila tandem polnih 9 let. Sojka in Mojca sta bila pojem ne samo pri nas ampak tudi na tujem. Kot edina predstavnica Slovenije je pred mnogimi leti v času 60h let, ko smo se v konjeniškem športu še enakovredno merili z ostalim svetom, nastopala v dunajski Stadthalle. Na visokih ovirah sta ugnala marsikaterega slovitejšega tekmeca, kot na primer olimpijskega zmagovalca, Francoza d’Oriola in Nemca Winklerja.
Na takratnem največjem jahalnem turnirju na Bledu je Mojca zmagala v najzahtevnejši disciplini »moč skoka«. Bila je petkratna slovenska prvakinja v preskakovanju ovir, jugoslovanska prvakinja v dresuri leta 1965, jugoslovanska podprvakinja 1970 in štirikratna slovenska prvakinja v dresuri.
Mojca je bila tudi dolgoletna državna sodnica za preskakovanje zaprek in dresurno jahanje.
Po letu 1970, ko je prekinila tekmovalno kariero, se je posvetila trenerskemu delu, ki ga je zavzeto in predano opravljala 30 let. Po 25 letni prekinitvi je ponovno sedla v sedlo, ko si je pri svojih petdesetih letih kupila prvega lastniškega konja Kondorja, ki ga je kupila kot troletnega, po njenih besedah grdega, prestrasenega in celo malo nevarnega in nezaupljivega konja. Sama ga je ujahala in z njim dolga leta nastopala na dresurnih tekmovanjih v konkurenci z mnogimi svojimi učenci. Z njim je redno posegala po najvišjih mestih.
Za seboj ima več kot 50 let druženja s konji, na Hipodrom je prišla približno leta 62 na takratno opuščeno savsko strugo, ki so jo postopoma osušili. Spominja se časov, ko so ob visoki Savi in poplavah, zapreke plavale po vodi. Pa vendar je svoje srce, kljub slabim in drugačnim pogojem, kot jih imamo danes, zapisala konjem.
Svojo strast do konj in konjeniškega športa je prenesla tudi na svoje potomce. Hčerka Manja je prva v Sloveniji, ki je na Fakulteti za šport dokončala in specializirala smer konjeništvo. Vrsto let je bila uspešna tekmovalka v dresuri in skakanju. Njen sin, Mojčin vnuk, Gaj Riossa pa je danes en izmed nabolj obetavnih slovenskh mladih jahačev.
Tudi danes, ko je Mojca že vrsto let v pokoju, še vedno vsakodnevno obiskuje ljubljanski hipodrom in prenaša svoje znanje in izkušnje jahanja željnim.
Anica Rojec – Anča
Današnja generacija mladih dresurnih jahačev Anico Rojec pozna kot nekoliko godrnjavo, strahospoštovanje vzbujajočo, navadno v temno oblečeno gospo, s sedaj že srebrno sivo kito preko leve rame, ki pred tekmo trenira kakšen tekmovalni par . Občasno še tudi sodi na dresurnih tekmovanjih in mimogrede na podelitvah podeli kakšen nasvet in navrže kakšno smešno, včasih malce sarkastično opazko, ki navzočim potem še večkrat nariše nasmeh na obraz .
A vsi ostali, ki jo že dalj časa poznamo vemo, da je Anica Rojec –Anča- bila, in nekako še vedno je, srce in duša konjeništva in posebej dresurnega športa v Ljubljani in Sloveniji. Človek s širokim srcem in mehko dušo, vedno pripravljena pomagati vsakomur, ki pomoč potrebuje in za njo zaprosi. Svoje življenje je posvetila konjem in konjeniškemu športu in predvsem delovanju in razvoju Konjeniškega kluba Ljubljana. Z vsemi močmi se je prizadevala, da je klub v prejšnjih časih postopoma dobil ustrezne prostore, dokaj kvalitetne konje in primerno oskrbo ter opremo.
Z današnjo sonagrajenko za življenjsko delo Mojco Koren sta bili tandem, ki je večim generacijam mladih jahačev omogočil solidne pogoje učenja jahanja, treniranja in tekmovanja.
Sedemnajstletna je 1961 leta začela jahati v KK Bežigrad, kjer so takrat jahali vojaške konje. Klub se je nato priključil KK Ljubljana, ki so imeli konje v hlevih v Mali vasi. Kmalu pa si je priskrbela prvega lastnega konja, ki so mu nato sledili še drugi. Z njimi je tekmovala tako v skakanju kakor tudi v dresuri. Po dveh poškodbah pri skakanju se je odločila za dresurno jahanje. V Warendorfu je opravila tečaj za neprofesionalne jahače. Na svojih konjih Laserju, Feliksu in Mondu se je redno udeleževala dresurnih tekmovanj, bila je tudi vice državna prvakinja. S konjem Felixom, ki ga je ujahala sama, pa je tekmovala tudi na mednarodnem tekmovanju v Lipici.
Njena tekmovalna kariera se morda ne zdi bleščeča, vendar pomen njenih zaslug za konjeniški šport niso tekmovalni rezultati, ampak njeno razdajanje življenja, sil in energije za vse kar je v zvezi s konjeništvom in konji.
Več mandatov je bila predsednica strokovnega sveta za dresurno jahanje, več mandatov predsednica zbora sodnikov in organizatorka letnih seminarjev in mednarodnih tekmovanj Chelenge.
V 70 in 80 letih je večkrat vodila juniorsko ekipo na mednarodna srečanje v Nemčijo, Avstrijo in Švico.
Bila je predsednica Strokovnega sveta za izobraževanje, ki je bil predhodnica današnje Akademije in njena ustanovna članica.
Bila je kandidatka za mednarodno dresurno sodnico (danes sodnica z **) in sodnica za skakanje in kasaški šport. Še vedno pa je aktivna trenerka dresurnega jahanja in sodnica za dresuro in vprege.
Kar nekaj mladih jahačic je na svojih konjih trenirala, jim predajala svoje bogato znanje dresurnega jahanja ter tudi omogočila udeležbe na domačih dresurnih in tujih tekmovanjih. Dve njeni varovanki, Mojca in Urška pa danes jahata uspešno v tujini. Mojca pa je letos na prestižnem Londonskem mednarodnem tekmovanju Olimpia tudi dosegla zelo odlične rezultate v nalogi Grand Prix.
Pregovor pravi: Slab učitelj, ki ga učenec ne prekosi. Anča se je torej nedvomno izkazala tudi kot dobra učiteljica.
Anica Rojec je večino svojega življenja živela in delala v časih, ko so bile vrednote kot so solidarnost, nesebičnost, delavnost in tovarištvo ter prostovoljstvo pomembne vrline. Ob zahtevnem poklicu odvetnice je ves svoj prosti čas posvetila konjeništvu in na vrsto načinov po svojih močeh pomagala veliko jahačem.
Nikoli ne pozabi omeniti zdaj že pokojnih eminenc slovenskega konjeništva, Marice Hočevar in Anice Polak , ki sta bili s svojim življenjem, delom in vrednotami njeni vzornici.
Danes se z nostalgijo ozira nazaj na svojo življenjsko pot in obenem z žalosto v srcu gleda na družbene spremembe, kjer so v boju za preživetje in uspeh za vsako ceno, tudi v športu, stare vrednote potisnjene vstran. Kot sama večkrat pravi, ji je žal, da se ni bolj posvetila svoji jahalni tekmovalni poti.
A ne verjamemo, da bi Anča, izjemen človek kakršen je, lahko živela in delovala kako drugače kot je.
