Anica Rojec: Konjeništvo je droga; ko si enkrat zasvojen, je konec

Konjeništvo je droga; ko si enkrat zasvojen, je konec

Začelo se je, ko je bila Anica Rojec še majhna deklica. »Doma smo imeli konje, delovne konje in še preden sem shodila, sem že bila na konjskem hrbtu. Celo otroštvo sem se preganjala s temi konji.« Leta 1961 pa je oče konje prodal.

Kaj se je zgodilo takoj zatem?

Vpisala sem se v Konjeniški klub Bežigrad.

Seveda, jasno, kaj pa drugega… Kje je bil ta klub?

Klub je bil na starem letališču, tam so bili vojaški, polkrvni konji.

Se spomnite trenerja?

Ja, eden od njih je bil Vlado Gerbec.

Pa konjev?

Konji… najboljši je bil vsekakor Dečko.

Vas je bilo veliko deklet?

Ne, ni bilo kot danes, bilo je več fantov oziroma moških. Ampak tam sem bila bolj malo časa, saj se je klub priključil Konjeniškemu klubu Ljubljana, ki je takrat imel konje v hlevih v Mali vasi. Nekaj časa sem bolj malo jahala. Šolo sem imela namreč v izmenah, enkrat dopoldne, enkrat popoldne.

Katere konje ste jahali tam?

Šolske konje: Pupa, Tonček, Florida, kasneje pa smo jahali turistične  konje. Klub je namreč nekaj konjev kupil od vojske, ker so računali, da bo prišlo veliko turistov, ki bi želeli jahati, pa temu ni bilo tako. Da konji ne bi stali, smo jih potem mi jahali.

Se spomnite prvega konja, ki ste ga kupili?

Seveda, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo to. Ampak, nisem ga kupila sama, temveč v kompaniji s prijateljem.

Pravijo, da v kompaniji še…

Ni bilo tako hudo, je pa res, da sem solastnikov delež kasneje odkupila. In Cveta je bila moja. Ja, to je bila lipicanka Cveta.

Kmalu zatem ste kupili hanoveranca. Takrat jih ni bilo prav veliko pri nas?

Pred tem sem v Karađorđevu kupila Apola, ko je bil star tri leta sem kupila, ko je bil star 3 leta. Z Apolom sem tekmovala v skakanju in dresuri. Ampak z njim sem padla pri preskakovanju zapreke in si poškodovala gleženj. Po še eni nesreči kmalu zatem pa sem prenehala skakati in se posvetila zgolj dresuri. Nato sem kupila hanoveranca. To je bil eden prvih hanoverancev v Jugoslaviji, prvega je imel Matjaž Čik.

Kako je bilo takrat s treningi?

V Lipici sta bila trenerja Dušan Mavec in Alojz Lah in velikokrat sem šla za konec tedna s konjem v Lipico, da me je treniral. Enkrat sem bila tudi na treningu pri znamenitem Georgu Wahlu, ko je bil v Lipici. To je bila izjemna izkušnja. Pa za tri tedne sem šla v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja v Warendorf na tečaj za nepoklicne jahače. V Ljubljani pa me je trenirala gospa Marica Hočevar.

Po nesreči s hanovernacem je prišel nov konj?

Kobila. Kupila sem kobilo in žrebe, trakenca. Kobila je bila dobra, z njo sem tekmovala in bila na državnem prvenstvu v dresuri v kategoriji M na tretjem mestu. Žrebičku pa je bilo ime Mond. Z njim sem kasneje tekmovala in se spodobno uvrstila tudi na CDI-ju v Lipici; prvo leto v nalogi St. Georg, naslednje leto pa Intermediate in v küru.

Spodobno? Ali ni bilo precej bolje kot zgolj ‘spodobno’?

No ja, bila sem edina nelipiška tekmovalka in nisem jahala lipicanca. Z Mondom sem bila potem na številnih tekmah, tudi v Avstriji, Italiji, na Madžarskem. Nekaj težav sem imela le pri menjavi galopa v skoku, pa mi je pomagal Alojz Lah, sicer sem ga vse sama naučila. Od razposajenega žrebička do ravni Intermediate in küra. V teh dneh je bilo 33 let od tega dogodka. 12. decembra sem še piafirala z njim na hipodromu, naslednjega dne pa je bil mrtev.

Najbrž je bilo hudo.

Zelo težko je bilo. Zelo težko.

Naslednji konj je bil?

Felix. Felix  je bil nečak Monda. Tudi njega sem kupila starega tri leta in ga pripravila za nastope v nalogi Intermediate. Veste, vedno sem bila samorastnik. Kupovala sem poceni konje, nato pa iz njih skušala potegniti kar največ.

Ste imeli kakšnega vzornika?

Vzornik je bil Klimke. Bil je istega poklica (Anica Rojec je pravnica, bila je odvetnica) in bil je eden tistih, ki je vse dosegel s trdim delom. Bila sem pri njem in ta obisk si bom za vedno zapomnila. Velik gospod, a obenem preprost, dostopen, prijazen.

Kaj je bil največji užitek za vas?

Pravzaprav to, o čemer sem pravkar govorila: največje veselje je, da konja sam učiš in naučiš. Da delaš z mladim konjem, ga pripelješ do določene kategorije in vidiš, da dela z veseljem, da čuti, kdaj si zadovoljen in se veseli skupaj s teboj. Konec koncev, saj bi lahko kupila že narejenega konja, ki bi bil že ujahan, ki bi obvladoval določene elemente in tudi težje naloge, ampak to ni isto kot če greš skupaj skozi vse faze uspehov in neuspehov, dvomov in negotovosti ter suverenosti in odločnosti.  Vsak konj me je veliko naučil, pa če je bil dober ali slab.

Bili ste dve desetletji v vrhu slovenskega dresurnega jahanja?

Bila, ampak nikoli nisem bila prva na državnih prvenstvih. Bila sem druga, pa tretja, nikoli pa prva. Prej sem omenila, kako sem z veseljem sama trenirala in učila svoje konje. Veste kaj je še užitek? Ko učiš jahače. Moram reči, da sem ponosna, da je pri meni deset let jahala Mojca Usnik. Od A sem jo pripeljala do Intermediate. Potem, je šla v Veliko Britanijo in  tam poučuje jahanje in že sedem let uspešno nastopa na tekmah Grand Prix. Si mislite! Da v Veliki Britaniji Slovenka uči Angleže in je uspešna tekmovalka… Druga, ki sem jo učila in je imela kar lepe uspehe, je bila Urška Kamenšek. Zdaj je v Nemčiji. Uspešna.

Lahko primerjate takratni čas z današnjim?

Takrat… Ne, ne da se. Takrat je bilo, ne glede na to, koliko denarja si imel, pomembno, da si bil prizadeven in priden, zdaj pa lahko jaha le tisti, ki ima denar, ne glede na talent in sposobnosti. Recimo, takrat smo v klubu sklenili, da ne bomo imeli več konjarja, saj smo lahko z denarjem, ki smo mu ga plačevali, nabavili tri dodatne konje. konjarja ni bilo, zato so otroci sami kidali, hranili konje, jih sprehajali… In takoj so opazili, če je bilo s katerim od konjev kaj narobe in so poklicali veterinarja.

Še imate kakšnega konja?

Sama ne morem več jahati, imam pa še tri konje. Pri meni bodo do konca, ne bom jih prodala, ne. Jahajo jih dekleta. Zastonj, le skrbeti morajo zanje.

Vi ste življenje posvetila konjem, ljubljanskemu klubu in konjeništvu. Vam je bilo kdaj žal?

Nikoli. Veste, je razlika, če živiš za konje ali če živiš od konjev. Jaz sem živela za konje. Konji… To je moje življenje. Konjeništvo je droga. Taka pozitivna droga. Ko si enkrat zasvojen, je konec.

Anica Rojec je večino svojega življenja živela in delala v časih, ko so bile vrednote kot so solidarnost, nesebičnost, delavnost in tovarištvo ter prostovoljstvo pomembne vrline. Ves svoj prosti čas je posvetila konjeništvu in po svojih močeh pomagala mnogim jahačicam in  jahačem. Anica Rojec, uspešna tekmovalka, trenerka, sodnica za dresuro, skakanje, kasaške tekme, vožnje vpreg, bila je predsednica Strokovnega sveta za izobraževanje, ki je bil predhodnica današnje Akademije, več mandatov predsednica strokovnega sveta za dresurno jahanje, več mandatov predsednica zbora sodnikov in organizatorka letnih seminarjev in mednarodnih tekmovanj…

Anica Rojec je bila prejemnica nagrade Konjeniške zveze Slovenije za življenjsko delo za leto 2019.

Vito Avguštin