Mojca Koren: “Bila sem enakovredna jahačem v sosednjih državah”

Pred leti, tam v petdesetih in v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja,  je bila minimalna starost, da je šel nekdo lahko jahati, štirinajst let. Ko je bila Mojca Koren stara štirinajst let in en dan, je šla v Trnovo v konjeniški klub, ki je bil ustanovljen leta 1947 pod imenom Konjeniški klub Partizan. V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja je svoje ime odstopil telovadni organizaciji, sam pa se je preimenoval v Konjeniški klub Ljubljana. Sprva je klub deloval  na Kodeljevem, ob ustanovitvi pa v Trnovem.

Zakaj konji?

Ne vem, kako se je zgodilo. Ne vem, kaj me je tako začaralo. Najbrž zato, ker sem se prej tam velikokrat vozila mimo s stricem in gledala jahače in konje. Trenutek, ki me je zaznamoval.

Katere konje ste imeli v klubu?

V klubu so bili vojaški jahalni konji, člani pa so bili takratni zanesenjaški jahači.

Najprej je bila tu šola jahanja, potem pa treningi.

Trenirala me je Marica Hočevar. Ena od legend. Marica Hočevar in pa Anica Polak sta bili res svetel zgled vsem. Brez njiju konjeniški šport ne bi bil to, kar je. Zagotovo.

So kmalu prišle prve tekme?

Hm. V bistvu je kar nekaj časa trajalo, da si šel lahko na tekmo. Začeli pa smo seveda z osnovami dresure.

Se spomnite prvega konja, s katerim ste začeli preskakovati zapreke?

Začela sem z lipicanko. Vsak, ki malo pozna konje, ve, da so lipicanci talentirani za marsikaj, za preskakovanje zaprek pa niso ravno idealni. (Smeh) Ja, s kobilo lipicanske pasme sem začela.

Kakšno je bilo klubsko življenje, kdaj ste jahali?

(Se zamisli) Takrat je bilo vse skupaj povsem drugače. Jahanje… Dvakrat na teden si imel možnost, da si šel lahko jahat. Glede druženja pa – vsi, ki smo bili takrat tam v klubu, smo bili tudi sicer prijatelji, družili smo se tudi, ko nismo bili pri konjih.

Prisoten je bil nek prijeten občutek pripadnosti?

Ja, radi smo vsak prosti čas izkoristili, da smo skočili do kluba. Tam smo preživljali popoldneve, pa konce tedna, tudi počitnice. Vsak, ki je že malo napredoval, torej je šel že na svoje prve turnirje in začel tekmovati, pa je začel tudi dodatno delati v klubu. Tako smo na roke obračali seno na bližnjem travniku, čistili bokse, hranili konje…

Se je kaj spremenilo, ko se je klub preselil?

Ne, vzdušje je bilo enako prijetno, ko smo se preselili iz Trnovega v Malo vas. Vse je bilo eno samo prijetno druženje, vse je bil en sam užitek.

Ni tudi danes tako?

Danes je vse popolnoma drugačno. Danes nimaš nobene možnosti, če nimaš denarja, takrat pa ni bilo potrebnega veliko denarja, da si napredoval do tekmovalca.

Konji v hlevu so bili klubski?

Ja, konji so bili klubski in med boljšimi jahačicami in jahači je bila potem vedno strašna konkurenca – kdo bo jahal najboljše konje na tekmi. Ampak, da ne bo pomote, konkurenca je temeljila na delu, talentu, znanju, zagnanosti, pridnosti in ni bila povezana s financami. Če hoče danes otrok jahati, pa je, kot sem že rekla, potrebnega veliko denarja. No, saj je podobno v vseh športih, ampak še posebej izrazito je to v konjeništvu. In v Sloveniji. Strahotno nepošteno se mi zdi, da ti je že v zibko položeno, kaj boš lahko delal in česa ne.

Kaj je bilo za vas najlepše?

Hm. Ko treniraš za tekmovanje, je tu določena prisila za konja… Najlepše… Konju je najbolj všeč, ko je spuščen, ko se pase ali divja na travniku. In pa ko dobi kakšen priboljšek.

V preskakovanju zaprek je takoj jasno, kako si se odrezal na tekmi. Pri dresuri je malo drugače.

Ko tekmuješ, ko zaključiš nastop v dresuri, sam točno veš kako je bilo. A moraš biti pošten do samega sebe. Zato sem vedno rekla svojim učencem: ko prideš iz tekmovalnega prostora, si iskreno reči: »Dober sem bil!« ali pa: »Bilo je bolj tako-tako.« Naslednja faza je, kaj bo rekel trener. In to je to. Najslabše pa je, če iščeš vzrok za slabo uvrstitev v sodnikih.

Tekme. Vi ste bili zelo uspešna tekmovalka?

No, ja.

Tako v preskakovanj zaprek kot v dresuri.

Še kar, ja.

Vem, od nekdaj neradi govorite o svojih uspehih, kaj šele, da bi se z njimi hvalili, ampak ne moremo mimo njih.

(Nasmeh)

Največje uspehe ste dosegli z angleškim žrebcem Sojka.

Skupaj sva bila devet let. To je bil najbrž najboljši konj, ki sem ga jahala. Zanj bi dala vse.

No, bom pa jaz povedal, čeprav to še zdaleč ni vse: bili ste petkratna slovenska prvakinja v preskakovanju ovir, jugoslovanska prvakinja v dresuri leta 1965, jugoslovanska podprvakinja leta 1970 in štirikratna slovenska prvakinja v dresuri.

Sojka je bil konj, ki je lahko konkuriral avstrijskim ali italijanskim ali nemškim konjem. Ko sem tekmovala, sem bila enakovredna jahačem in jahačicam v sosednjih državah.

Ja, vi in Sojka sta bila pojem, ne samo pri nas, ampak tudi na tujem. V letih, ko smo se v konjeniškem športu še enakovredno merili z ostalim svetom. Koga vse ste premagali?

No, nič takega. Ja, v dunajski Stadthalle sem na visokih ovirah premagala Francoza d’Oriola in Nemca Winklerja.

(Francos Pierre Jonquères d’Oriola je bil v posamični konkurenci olimpijski prvak leta 1956 v Helsinkih in 1964 v Tokiu, na dveh olimpijskih igrah, v Tokiu in štiri leta kasneje v Mexico Cityu leta 1968,  je prejel tudi dve srebrni medalji za drugo mesto v ekipni konkurenci, bil je svetovni prvak med posamezniki leta 1966… Nemec Hans Winkler je prejel na štirih olimpijskih igrah pet zlatih medalj v ekipni in posamični konkurenci, bil dvakrat svetovni prvak… op.p.)

Pa uspeh na Bledu?

Na tem turnirju sem zmagala v disciplini moč skoka. Sojka je bil res izjemen žrebec. Pa tako nesrečno se je končalo…

Kako?

Ko sem rodila, sem nehala jahati in žrebca je potem jahal nekdo drug. In na eni tekmi je ta konj poginil.

Potem ste se posvetili trenerskemu delu.

Trenerskemu in sodniškemu delu.

Pravijo, da ste vi naučili jahanja več kot 2000 ljudi?

Mogoče, je pa med njimi veliko odličnih jahačev, ki so posegali po najvišjih uvrstitvah na tekmovanjih, številni  izmed njih pa so kasneje postali dobri učitelji in trenerji jahanja.

Petindvajset let po prekinitvi tekmovalne kariere pa sprememba.

(Smeh) Pri svojih petdesetih letih sem ponovno sedla v sedlo, ko sem kupila konja, prvega svojega konja. Kondorja. Kupila sem ga kot triletnika. Sama sem ga ujahala in potem z njim dolga leta nastopala na tekmah v dresuri. Tekmovala sem z mnogimi svojimi učenci. (smeh)

Je bilo to nekaj posebnega, je bilo kaj drugače: lasten konj?

Tisti hip, ko je bil moj, je bil moj popolnoma drugače. Veste, dobila sem kar nekaj ponudb, dobrih ponudb, da bi ga prodala, ampak o tem sploh nisem razmišljala. Kje pa. Ni govora. To je bil moj konj.

Še kdaj sedete na konja?

Ne. S Kondorjem sva v približno v istem času nehala. Oba. Od takrat nisem več jahala.

 

Mojca Koren, uspešna tekmovalka in trenerka, dolgoletna sodnica za preskakovanje zaprek in dresurno jahanje, je še vedno skoraj vsak dan na hipodromu. Ljubezen in strast do konjev in konjeniškega športa je očitno dedna. Hčerka Manja je bila tako kot njen partner Maks Riossa vrsto let je bila uspešna tekmovalka v dresuri in skakanju. Na Fakulteti za šport je kot prva dokončala in specializirala smer konjeništvo, njen sin, torej Mojčin vnuk, Gaj Riossa pa je med najboljšimi slovenskimi mladimi jahači.

Mojca Koren je bila prejemnica nagrade Konjeniške zveze Slovenije za življenjsko delo za leto 2019.

 

Vito Avguštin