Urh Bauman – pogled proti Tokiu 2021
Aktualni državni prvak v preskakovanju ovir Urh Bauman je ime, ki je že vrsto let na slovenski konjeniški sceni in v zadnjih letih s svojimi konji žanje odmevne uspehe tako doma kot v tujini. Še posebej odmeven rezultat v zadnjem času so nedvomo opravljene kvalifikacije za Olimpijske igre 2021 v Tokiju, ki jih je opravil na Grand Prix-u Olomouc v parkurju na višini 160 cm s konjem Larisal.
Urh, opravili ste kvalifikacije za nastop na OI v Tokiju naslednje leto. Postavitev parkurja ni bila najbolj enostavna in z malo sreče bi domov poleg opravljanih kvalifikacij prinesli tudi uvrstitev med prve tri. Kaj lahko poveste o vašem nastopu na Češkem?
Res je da sem naredil kvalifikacije na tekmi Grand Prix za svetovni pokal v Olomouc-u na Českem s komaj 8 letnim Hollsteinskim kastratom Larisalom, potomcem Larimarja po očetu in Casall po mami, ki sem ga sam ujahal in pripravil v petih letih do najvišjega nivoja tekmovanj. Kljub visokem in tehnično zahtevnem parkurju sva zaključila GP World cup brez kazenskih točk in z najhitrejšim časom. To je bilo dovolj za prvi del kvalifikacij za Olimpijske igre v Tokiju 2021.
Kvalifikacije so torej pod streho. Kako naprej? Kaj to pomeni pri vaših načrtih treningov in tekmovanj do otvoritev največjega športnega dogodka na svetu?
Res je, da je bi lahko poleg opravljene kvalifikacije za OI in s časom, ki sem ga dosegel v baražu, pristal na tretjem mestu, če ne bi padla ena ovira. S samim tekmovanjem na Českem sem zelo zadovoljen. Prvi vikend v Pragi sva dosegla z Larisalom tretje mesto v najtežji tekmi, ki je štela za Longines ranking, na kateri je nastopilo 97 tekmovalcev, kar je odličen uspeh. Tudi v nedeljo sva končala nastop brez kazenskih točk v tekmi za Longines Ranking na višini 145 cm in končala na odličnem enajstem mestu. Dober nastop sva opravila tudi naslednji vikend v Olomouc-u.
Kakšne so realne možnosti, da boste na koncu res odpotovali na OI? Vemo, da Slovenija trenutno nima celotne ekipe, zato je mogoč samo individualen nastop.
Možnosti za nastop v OI 2021 so majhne. Poleg že omenjenih opravljenih kvalifikacij potrebujem tudi prvo mesto v naši skupini Evropskih držav, skupica C (Turcija, Grcija, Madžarska, Poljska, Severna Makedonija, Latvija itd.), v kateri je konkurenca zelo močna. OI v Tokiju so res nekaj posebnega, saj so edine v zgodovini, ki so prestavljene. Kvalifikacije so uradno bile zakljucene ze 2019. Sedaj je samo še vprašanje v kolikor kdo od kvalificiranih ne bo mogel sodelovati zaradi svojega zdravja ali zdravja konja, zato so bile kvalifikacije delno ponovljene v 2020.
Bi lahko rekli, da je konjeništvo poleg športa potem tudi posel od katerega se da živeti?
To je način življenja. Seveda od tega da živeti, vendar tako kot v večini profesionalnih športov je potrebno zelo veliko trdega dela in dosti odpovedovanja. Finančno pa stanje zelo niha, zato so določena obdobja lahko tudi precej težka. Še posebej kadar so konji bolni in pride do izpada treningov, to pa prinese tudi visoke stroške veterinarjev in zdravljenja.
V javnosti je znano, da ste poleg tega, da ste dober jahač tudi dober trener mladih konj.
Res sem že v svoji karieri uspel izšolati za nastope na svetovnem nivoju več konj, vendar pot do Grand Prix nivoja 160 cm je dolga. Potrebna so leta sistematskega dela, brez bližnjic, vse pa je povezano tudi z velikimi stroški. Konjeništvo je način življenja, na srečo mi stoji ob strani celotna družina, mama in oče ter moja žena Tina ki ima veliko zaslug za uspehe z Larisalom, saj z njim veliko dela na jahljivosti.
Kaj bi svetovali mladim, tistim, ki šele vstopajo v ta prelep šport? Kakšen je recept za uspeh, kot ga imate vi?
Kjuč do uspeha je v vztrajnosti in občutku za konja. Pomembno je tudi, da si se vedno pripravljen učiti. Jaz se z vsakim konjem naučim česa novega. Rad grem na treninge k uspešnim trenerjem ali jahačem. Če tega športa ne vzames kot način življenja težko napreduješ in uspeš. Uspeh pride, ne z dnevi ali meseci, ampak z leti.
Bi rekli, da ste sami eden izmed tistih slovenskih jahačev, ki šele tlakujete pot vrsti mladih talentiranih jahačev, ki bi lahko v prihodnjih desetletjih krojili vrh svetovnega konjeništva, še posebej ker vemo, da je Slovenija del regije, kjer je konjeništvo na najvišjem svetovnem nivoju? Vaša pot in pot vaših kolegov pa je zato precej bolj trnova?
Se strinjam s tem. Dejstvo je, da je smo bili mi prepuščeni sami sebi. Sami smo si pripravljali jahališča, ni bilo veliko trenerjev.
Razmere so se v zadnjih letih na srečo spremenile. Trenutno, v Sloveniji premoremo nekaj zelo talentiranih in delovnih jahačev z dobrimi pogoji za treninge tako, da se ni treba bati za prihodnost tega športa pri nas. Kar primankuje po mojem mnenju so domača tekmovanja. Tudi zato smo ustanovili svoj športni klub s katerim delamo na tem, da bi tudi mi pripomogli k razvoju tega športa v Sloveniji.
PR KZS