Urh Bauman in Nina Pangeršič – Slovenca na vrhu jakostnih lestvic v svetovnem pokalu FEI lestvice centralno evropske lige in EYCUP (European Youngster Cup- Young Masters League)

Urh Bauman se je po seriji izvrstnih nastopov v svetovnem pokalu ter kar petimi nastopi brez kazenskih točk v Grand Prix-jih zavihtel na prvo mesto FEI lestvice Centralno evropske lige. V konkurenci mladih jahačev Urhovim uspehom sledi Nina Pangeršič, ki vodi na lestvici EYCUP (European Youngster Cup- Young Masters League.)

Slovensko konjeništvo orje ledino v samem vrhu najmočnejših tekmovanj v preskakovanju ovir. Urh in Nina s svojima ekipama dokazujeta, da se s pravim pristopom, pozitivno naravnanostjo ter trdim delom da zavihteti na najvišja mesta tudi iz Slovenije.

Donedavnega je veljalo, da samo z delom doma v Sloveniji ni mogoče preseči slovenske okvire v konjeništvu. V naši deželi že pregovorno velja, da  je trava vedno bolj zelena pri sosedih, zato je bil izgovor za neuspeh, ter razlog da Slovenci ne moremo preseči lastnih omejitev v tem športu, v kolikor se za dosego svojih ciljev ne bomo preselili v tujino in delali s tujci, na tujem, seveda boljšem terenu, zelo pogost. Urh in Nina s svojimi rezultati vsem dvomljivcem vztrajno dokazujeta, da temu ni tako. Še posebej, ker sta že dokazala, da nista muhi enodnevnici ampak, da z vedno več nastopi na najzahtevnejših tekmovanjih njuni uspehi še naraščajo.

Urh Bauman je pri pri 47 letih eden izmed starejših in bolj izkušenih slovenskih tekmovalcev, ki ravno v tem trenutku dosega vrhunec tekmovalnih rezultatov. Na sceni je preko 30 let, ves ta čas dela doma, v Mariboru.

Nina Pangeršič pa pri svojih 24 letih na vrhu izjemno močne svetovne lige mladih jahačev. Prav tako od vsega začetka dela doma. Najprej v domači Prlekiji, sedaj na družinskem ranču v Cerovcu pri Šentjurju.

Kaj je tisto oziroma kakšen je recept, da ste v tem trenutku tam kjer si vsak športnik lahko samo želi?

Urh Bauman: »Recept za moj uspeh je  konstantno in sistematično delo. Sam vrhunskih in izdelanih konjev ne kupujem, ampak vedno sam vzgojim mladega konja. V svoji karieri sem vzgojil kar šest Grand Prix konjev, kar je veliko. Po nakupu mladega triletnika, potrebujem 6 let sistematičnega vsakodnevnega dela, da ga pripravim za nastope na najvišjem nivoju, zato so skozi leta tudi rezultatska nihanja.«

Grand Prix športni konji so izjemno dragi. V Slovenijo so zelo redko pripeljani že izdelani vrhunski konji, jih je bilo pa že izjemno veliko prodanih v tujino. To pomeni, da imamo tudi doma strokovnjake, ki znajo vrhunsko vzgojiti in pripraviti mladega konja.

Nina Pangeršič: “Recept je pri vsakem individualen, verjamem pa, da so osnovne sestavine, kot so strast, dolgotrajno trdo delo in disciplina, vedno prisotne. Zelo pomembna je fizična priprava konja, prav tako pa tudi fizična priprava jahača. Zastaviti si je potrebno cilje, nato pa je zelo pomembna strategija kako si zastaviti pot, da jih dosežeš. Včasih je treba stopiti tudi korak nazaj, ko začutiš padec forme, ter se znati spet dvigniti v pravem trenutku.«

In kaj je recept pri vzgoji športnega konja?

Urh Bauman: »Bistvo je, da ne prehitevaš. Nikoli se ne sme konja prehitro preforsirat na visoke ovire. S športnimi konji je potrebno delat vsak dan, pa ne govorim samo o treningih ampak tudi njihovi sprostitvi. Vse prevečkrat vidim lastnike konj, ki pridejo do jahačev z željo, da  poskusijo kako visoko oviro bo konj preskočil. In to veliko prekmalu in prepogosto. To je velika napaka, saj s tem konja prestrašijo in ubijejo željo po skakanju. Sam s konji delam vsak dan, v vsakem vremenu in preko cele zime, čeprav nimam pokrite jahalnice. Konji ne smejo stati v boksih, so živali gibanja. Moji konji počivajo samo po nastopih.«

Oba trenirata doma, nobeden nima pokritega jahališča, kar je v tujini že osnova za zagotavljanje vrhunske forme konjev preko celega leta. Kljub temu sta na tujem terenu suverena in konkurenčna.

Nina Pangeršič: «Res je, da doma nimam pokrite jahalnice ampak treniram na prostem. Seveda ni vedno prijetno zaradi neugodnih vremenskih razmer, vendar ob dobrem načrtovanju in volji vse da. Včasih je potrebno stisniti zobe in to te samo še bolj utrdi. Mislim pa, da je bolj pomembno kot infrastruktura samo delo in management s konjem, ter odnos jahač – trener –  konj- veterinar- kovač-konjar in družina, ker če je samo en šibek člen v tej verigi, rezultata ne more biti «

Kakšen je tvoj pristop k treningu Larisala?

Urh Bauman: »Kot sem že povedal treniram vsak dan. Ampak moj trening z njim traja samo pol ure. To je povsem dovolj. Prav tako nikoli doma nikoli ne skačem več kot 130 cm, zelo redko 140 cm visoko oviro, čeprav so na tekmovanjih ovire do 160 cm. S tem poskrbim, da se konj ne izčrpa in ne izgubi volje. Tudi tukaj vidim, da nekateri jahači delajo ravno nasprotno ter konje že na treningih in ogrevanjih preforsirajo, kar pomeni, da se na koncu ustavijo in napredka ni več mogoče doseči. Konj mora v parkur sproščen z željo po skakanju ne pa ves nervozen in izčrpan.«

Jahači v tujini imajo številčne spremljevalne ekipe od voznikov, trenerjev, konjarjev, veterinarjev ter drugih, ki skrbijo, da se jahač ne ukvarja z ničemer drugim kot zgolj svojim nastopom. Pri naših ekipah je zgodba malo drugačna.

Urh Bauman: »Jaz nimam ekipe. Delam večinoma sam. Sem vse v eni osebi, šofer, konjar, trener in jahač. Sam čistim tako bokse kot konje in skrbim za opremo. To rad počnem, tako sem navajen in zdi se mi prav, da imam pristen stik z živaljo. Spremlja me moja žena Tina, ki je veliko pripomogla k uspehom Larisala in ga dresurno zelo dobro najahala. Na tekmah tega ne počne, doma pa skrbi za njegovo sprostitev v naravi, sam pa z njim delam na tehniki in  moči skakanja. Izjemno pomembno je, da imam doma tudi dobrega kovača in veterinarja Milana Hrena, ki žival dobro poznata.«

Nina Pangeršič: »Smo mala ekipa, še posebej, ker potujem na tekmovanja s šestimi oziroma sedmimi konji. V ekipi je stalnica moja mama Suzana Pangeršič, Primož Rifelj trener, včasih na daljše poti z več konji nas spremlja konjar ne smem pa pozabiti na našo nepogrešljivo najmlajšo članico ekipe 10 letno Najo Rifelj, ki že tudi tekmuje, hkrati pa odtehta delo enega konjarja.«

Po zaslugi Urha in Nine postaja konjeništvo v Sloveniji bolj prepoznavno. Sledijo jima mladi jahači in jahalke, ki se po njima zgledujejo.

Urh Bauman: »Mislim, da smo mi odraščali v precej drugačni družbi kot odrašča naša mladina. Precej se je spremenilo in mislim, da imajo mladi precej boljše pogoje, kot smo jih imeli mi. Je pa žal tudi res, da imajo preveč vsega in so preveč razvajeni. Sploh se to vidi v konjeništvu, ker vse prevečlkrat mislijo, da bodo z nakupom dobrega in dragega konja nadoknadili trdo delo in skompenzirali pomanjkljivo znanje. Kot sem že rekel, je recept samo trdo delo in disciplina.«

Nina Pangeršič: »Mislim, da se mladi jahači preveč zanašajo samo na športno pripravljenost konjev in premalo delajo na svoji fizični pripravljenosti. Jahač je tisti, ki mora biti fizično še bolj pripravljen kot konje, še posebej, če gre za mladega konja brez izkušenj. Če temu ni tako se prevečkrat zgodi, da jahač svojo nemirnost prenaša na konja in potem napredka ne more biti. Mislim, da bi morali predvsem starši v povezavi s trenerji narediti več na ozaveščanju o pomembnosti same fizične pripravljenosti tekmovalcev. Tukaj se konjeništvo ne razlikuje od drugih športov. Vse prevečkrat starši in jahači krivijo konje za napake, čeprav je osnovna težava v tem, da jahač zaradi svoje nepripravljenosti ne zmore slediti konju.«

Oba sta ovrgla mit, da se lahko uspe samo v tujini.

Urh Bauman: «Po moje ni potrebno v tujino, da uspeš. Doma je dovolj kakovostnega kadra, dovolj tekem, ustrezne infrastrukture ter dostopna mednarodna tekmovanja, ki se jih lahko udeleži vsak. Poleg tega k nam prihajajo kakovostni postavljači parkurjev, tako da se lahko dela, če se le hoče.«

Nina Pangeršič:« Sama sem se udeležila treningov s tujini trenerji in od vsakega sem odnesla nekaj pozitivnega. Mislim, da je potrebno širiti znanje na več področjih ter slediti novim pristopom. Sicer pa že od vsega začetka delam doma, v Sloveniji s Primožem in mislim, da sem dokazala, da se res vse da, če so jasni cilji in seveda volja.«

Nina ste trenutno vodeča na lestvici med izjemno močno konkurenco mladih jahačev. Boste zadržali vodstvo do konca?

Nina Pangeršič: »Se bom potrudila maksimalno, če bo vse po planu in ne bo kakšnih nepredvidenih zapletov, potem bom.«

Konjeniški šport ima dve posebnosti. Moški in ženske tekmujejo v isti konkurenci ter vrhunske rezultate začnejo dosegati v zrelih letih.

Urh Bauman, ste pred zahtevnim nastopom na turnirju 5* v Franciji, na nivoju kjer ni nastopil še nobeden Slovenec. Potem vas čaka še EP.  Ste že kdaj pomislili na konec kariere?

Tišina…. » O tem sploh nisem razmišljal. To zame ni zgolj šport, to je način življenja. Dokler bom zdrav in fizično pripravljen, bom tudi jahal. Dober primer je legenda v konjeništvu John Whitaker, ki šteje že 65 let in še vedno nastopa na najvišjem nivoju.«

Slej ko prej pridejo slovenski jahači, ki vzgojijo vrhunske konje v situacijo, ko zaradi dobrih nastopov dobijo ponudbe za prodajo. Še posebej pred pomembnimi tekmovanji. Ker je konjeniški šport izjemno drag, na vrhunskem nivoju pa to postane finančno izjemno breme, se to posledično velikokrat tudi zgodi in tako konj, ki je zmagoval pod slovensko zastavo hitro pridobi novo državljanstvo. Urhova zgodba, ki se je že večkrat ponovila je, da kupi novega mladega konja, kot je bil pred šestimi leti Larisal, nato sledijo leta garanja in če je zraven še veliko sreče pisanje nove zgodbe o uspehu.

Urh Bauman: »Že v Pragi pred kratkih sem dobil izjemno ponudbo za Larisal. Po premisleku pa je pretehtalo mnenje žene, da ni vse v denarju in da je čas, da pričnem žeti sadove svojega dela. Pred nama je jasen cilj EP, zato Larisal ni naprodaj.«

Oba zaključujeta z mislijo, da je izjemno pomembno najprej gledati na dobro počutje konja. Nekateri lastniki vrhunskih konjev v pretirani skrbi, da se ne bi poškodovali držijo v boksih.  Vendar to ni recept za uspeh. Ideja, da konje ne bi dal v izpuste, ker bi se lahko poškodovali oba zavračata. Če pa se pri tem kaj zgodi, žal, je to usoda. Njihovo počutje je pomembnejše od rezultata. Oba odgovarjata, da to so živali narave in gibanja in da brez svobode ne morejo živeti.

Urh in Nina dokazujeta, da se da veliko doseči tudi doma, v Sloveniji. Velikokrat  njuni konji galopirajo pod zvoki slovenske himne. Držimo pesti, da se jima bodo vsi cilji uresničevali še naprej ter da jima bo sledilo še več mladih jahačev, ki šele prihajajo na konjeniško sceno.

https://eycup.mmsrv.de/ranking-2021

https://data.fei.org/Ranking/Search.aspx?rankingCode=S_WC&nfGroup=4004