Mojca Usnik – Zvezda dresure v Londonu

Po diplomi na gradbeni fakulteti se je Mojca Usnik odločila za opravljanje dela, ki ni povezano s študijem, jo pa resnično veseli. Je profesionalna jahačica in trenerka, v Londonu pa se ukvarja tudi s športno masažo konj. Eksperiment, kot je pred leti označila selitev v Veliko Britanijo, je očitno uspel.

Ste imeli doma konje, je bil kdo iz družine ‘zastrupljen’ s konji?

Doma nismo imeli konj, res pa je, da sta z jahanjem začeli moja mati in starejša sestra Maja. Maja je tudi uspešno tekmovala nekaj let v skakanju in dresuri.

Se spomnite, kdaj in kje ste prvič zajahali konja?

Ja, natančno prvega junija leta 1996 je bilo to. Še vedno se zelo živo spomnim prvih nekaj ur jahanja v Konjeniškem klubu Ljubljana pri gospe Mojci Koren. Začela sem, tako kot mnogi, na  Lady, ki je bila izredno pridna in mirna kobila. Kot otroku mi je bil kar izziv zajahati normalno velikega konja oziroma povzpeti se nanj, pri čemer mi je pomagala s plesom pridobljena gibčnost. Ples sem namreč trenirala preden sem začela z jahanjem.

Se spomnite tudi prve tekme?  

Seveda se spomnim, kot bi bilo to včeraj. Moja prva tekma je bila v Ljubljani, jahala sem konja Abel.

Je bilo kaj nervoze?

Ja, bila pa je prisotna tudi vzhičenost. Vedno sem uživala v tekmovanjih, tako vznemirljiva so. Z vsakim nastopom se nekaj naučiš, tako o sebi, kot o konju.

Kako so potekali treningi na začetku?

V klubu smo na začetku trenirali dvakrat na teden. Ampak to ni bil samo trening jahanja. Učili smo se vse v zvezi s konji, o njihovi oskrbi, pa kidanja, tudi pometanja in pa hranjenja.

S katerimi konji ste tekmovali – prej je bil omenjen Abel?

Imeli smo izredno srečo, da smo lahko tekmovali s klubskimi konji. Dodeljen ti je bil konj, za katerega si skrbel, da je bil odnos takšen kot da je tvoj. Ko si bil dovolj izkušen, ko si dovolj znal, da si lahko šel na tekmovanja, smo bili na hipodromu vsak dan. Bili smo dobra družba in še zdaj imam nekaj zelo dobrih prijateljev iz tistega časa.

Kdo vas je takrat treniral?

Poleg  gospe Mojce Koren nas je tedensko treniral tudi Klavdij Maver iz Lipice.

Kako je bilo na tekmah?

Svoje prve uspehe na tekmovanjih sem dosegla s konjem Ike, ki sem ga prvič zajahala, ko je bil star komaj tri leta. S pomočjo trenerjev sem ga postopoma učila dresure in v nekaj letih sva prišla vse do S nivoja. Ni bil enostaven konj in ogromno sem se naučila od njega.

Kaj pa pred tem?

Ko je bil Ike še mlad, sem pravzaprav imela izredno srečo, da mi je pred državnim prvenstvom za mladince gospa Anica Rojec posodila svojega konja Feliksa. Feliks je bil zelo izkušenj konj. To je pomenilo tudi, da če sem želela kaj od njega, sem morala izvesti vsak ukaz zelo natančno, kar me je naučilo discipline in mi dalo pravilen občutek za stranhode, prehode in ostale elemente dresure.

To pomeni, da vas je potem trenirala gospa Anica Rojec?

Ja, očitno je bila zadovoljna z mano, saj sva nadaljevali s treningi tudi po tistem državnem prvenstvu. Nekaj let kasneje sem še kot mladinka jahala svoj prvi test na S nivoju, na kar sem bila in sem še vedno ponosna. Poleg Feliksa sem jahala tudi druge njene konje. Kar nekaj njih sva v več kot desetih letih sodelovanja pripeljali do S nivoja.

Izredno sem ji hvaležna za vse priložnosti in vse treninge, saj so vsi pripomogli k temu, da sem postala to, kar sem in da delujem tako kot delujem. Zahvala gre predvsem Anici Rojec, pa tudi Mojci Koren in pa Klavdiju in Igorju Mavru.

Kako je bilo s poškodbami – ne mislim na padce s konja, saj nisi pravi jahač, dokler ne padeš s konja, mislim na hujše poškodbe, neprijetne izkušnje?

Nekaj manjših poškodb je bilo na začetku, ko je padcev največ. Poškodbe… Na žalost so sestavni del življenja, konjeniškega športa. Je že tako, da moraš včasih izgubiti ravnotežje, da se ga naučiš obdržati. Seveda pa drži, da bolj kot poznaš konje, več kot veš o njihovi psihologiji in razumeš, kaj jih lahko prestraši ali vznemiri, več lahko narediš, da do nesreče ne pride.

Kdaj ste zaslutili, da bo ukvarjanje s konji postalo sestavni, mogoče najpomembnejši del vaše življenja?

Dolgo časa sem zanikala željo po delu s konji na profesionalnem nivoju, saj nisem verjela, da lahko nekdo pošteno dela ter ima dovolj dohodka iz te dejavnosti. Zdelo se mi je, da je kakovost dela nesorazmerna s plačilom in da so mnogi celo primorani k zmanjšanju kvalitete, da zaslužijo dovolj. Pa to ni vedno res.

Potem je prišla odločitev, da greste v tujino. Je bila to težka odločitev in kaj ji je botrovalo? Mimogrede – študirali ste nekaj, kar ni imelo nobene zveze s konji?

Zaradi dvomov, ki sem jih omenila prej, sem se odločila za študij na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani. Po zaključku fakultete naj bi odšla delati v podjetje SCT, ki me je nekaj let štipendiralo. Nekaj mesecev pred mojo diplomo pa je to gradbeno podjetje bankrotiralo in tako sem imela ‘proste vajeti’ kam naprej.

Oprostite, da vas prekinjam, ampak – ste kdaj delali v ‘svojem’ poklicu po študiju na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo?

Ne, nisem. Res pa je, da mi ni bilo nikoli zal, da sem doštudirala. Biti inženirka mi vsakodnevno pomaga pri reševanju problemov.

Torej, tujina…

Ja, že med študijem sem veliko potovala in tudi delno študirala v tujini, kar mi je odprlo nova obzorja, obenem pa dalo dovolj samozavesti, da sem se po končanem študiju odpravila v Veliko Britanijo, ki je znana po konjeniški tradiciji. Kmalu sem ugotovila, da je bila to najboljša odločitev v mojem življenju, saj sem svoj hobi, svojo ljubezen spremenila v poklic.

V Veliki Britaniji ste že kar nekaj časa. Kako se je začelo, kje ste dobili delo?

Ja, skoraj 9 let sem že v Veliki Britaniji. Moje prvo delo je bilo v velikem dresurnem centru, ki ga je vodila Vicky Thompson Winfield, leta 1971 rojena britanska dresurna jahačica, ki je med drugim tekmovala na olimpijskih igrah leta 1996. Tam sem jahala vse od nedavno ujahanih konjev, pa do konjev Grand Prix nivoja.

Je bilo naporno?

Delo je bilo izredno naporno, saj smo zjutraj najprej eno uro kidali, nato pa v povprečju jahali 9 do 11 konjev na dan in to 6 dni na teden. Kar precej sem takrat tudi učila in pa tekmovala, predvsem z mlajšimi konji. Sem pa uspela obdržati neko osebno raven, načela. Četudi se sliši sijajno jahati vse te super kvalitetne konje, sem takrat tudi bolje spoznala ozadje dresurne industrije, s katerim se nisem vedno strinjala. Kmalu sem zapustila ta center in odšla v manjši klub v Londonu, s katerim sodelujem se danes. Veste, na koncu je pomembno, s kakšnimi ljudmi si obdan in kakšne so njihove vrednote. V tem manjšem klubu se dobro počutim, saj so me vedno spodbujali pri vseh mojih cilji, pa naj bo to izdaja moje prve knjige ali pa glede tekmovalnih ambicij na mednarodnem Grand Prix nivoju.

Je bila kdaj zagata spričo dejstva, da ‘ Slovenka uči jahanja Britance’?

Niti ne, vsaj jaz se je tega nisem zavedala. Sem v okolju, kjer je veliko ljudi iz celega sveta in je strpnost visoka. Spoštujejo, da učim v tujem jeziku, saj se zavedajo, kako težko je to.

Mogoče kakšna anekdota, smešen pripetljaj, ki se vam je vtisnil v spomin?

Spomnim se, ko sem prvič vodila dresurno predstavitev. Jahala sem z mikrofonom in med jahanjem razlagala, kaj delam, ko šolam konja, kako izvedem določen element in tako naprej. Po koncu prireditve je prišel do mene starejši gospod, ki ga takrat še nisem poznala. Komentiral je, da mu je bilo všeč in da je fascinantno, da Slovenka predava jahanje Britancem (z rahlim podtonom). Danes je omenjeni gospod solastnik Libertina.

Ali v Londonu vedo, kje je Slovenija oziroma vedo kaj o lipicancih?

Veliko ljudi povezuje lipicance z dunajsko šolo, jih je pa tudi veliko, ki vedo za Lipico in Slovenijo. So pa lipicanci tukaj dokaj redki. Veliko klasičnih jahačev se bolj pogosto odloča za španske pasme in imajo celo svoje prvenstvo.

Uveljavljanje v tujem okolju je sicer navadno vedno precej drugačno kot doma – se spomnite trenutka, ko ste spoznali, da cenijo vas in vaše delo?

Na začetku je seveda vedno veliko dokazovanja, saj te nihče ne pozna. Tudi sama sem kdaj pa kdaj dvomila v svoje sposobnosti, vendar pa sem hitro prepoznala majhne podrobnosti, ki so mi dale nov zagon. Na primer, ko sem začela s svojim prvim delom sem vedno ogrevala in ohlajala GP konja Vicky Thompson Winfield, kar ni zaupana vsakomur. V trening sem dobila tudi njenega  štiriletnega žrebca, ki je bil izjemen in pogosto velik izziv. To zaupanje, da lahko prispevam in da ne delam napak na tako posebnih konjih, je dodatno pozitivno vplivalo name.

Bolj kot kakršenkoli aplavz pa je zame pomemben odziv, ki ga ob vsakodnevnem delu dobim od konjev. Ko vidiš, da lahko zelo različne konje razviješ, tako fizično kot mentalno, potem je to to.

Katera od mnogih tekem, na katerih ste bili v tujini uspešni, vam je ostala najbolj v spominu?

Ena izmed najbolj nepozabnih tekem mojega življenja je seveda Olympia 2019, tekmovanje za svetovni pokal. Kar nekaj časa sem odlašala s prijavo, saj sva imela z Libertinom za sabo le nekaj Grand Prix tekem. Poleg tega te nobena tekma ne more pripraviti na ambient Olimpije, kjer je publika tako blizu tekmovališča. Kosaš se z najboljšimi na svetu, gleda te v živo okrog osem tisoč ljudi, se veliko, veliko več v televizijskem prenosu.

V prvem krogu moja prijava ni bila uspešna, saj lahko tekmuje le 16 tekmovalcev. Ker pa jih je nekaj zadnji trenutek odpovedalo, sem dobila priložnost in jo zagrabila z obema rokama. Tekma je bila odlična, bila sem izredno zadovoljna z najinim nastopom. Uživam, kadar je pritisk velik, ko ljudje gledajo in energija v dvorani presega njen volumen. Ti občutki so še toliko bolj intenzivni med jahanjem prostega programa z glasbo. Tudi rezultat je bil dober, saj sva dosegla več kot 71 odstotkov na tekmi v prostem programu z glasbo. Libertino je bil z devetimi leti najmlajši konj na tekmovanju in prehitela sva kar nekaj imen, ki tekmujejo že vrsto let. To mi je dalo še dodatno potrditev, da delam dobro in da lahko sčasoma dosežem še več.

Kakšen je odnos do konjev in konjeništva tam, kjer ste zdaj?

Odnos  Britancev do konjev je izredno korekten. Seveda so tako kot povsod izjeme, načeloma pa imajo konji tu poseben status, saj se je skoraj vsak, vsaj v neki točki v življenju, spoznal z njimi. Bodisi naj bo to v šoli, veliko ljudi ima konje doma ali pa so včlanjeni v klube, kjer jahajo le za rekreacijo. Terensko jahanje je izredno razvito, tudi tako imenovani tradicionalni hunting je še kar prisoten, na srečo danes v večini brez lisic. Najbolj popularna disciplina je gotovo eventing, veliko ljudi pa se ukvarja tudi z dirkalnimi konji.

Kakšen pa je tekmovalni sistem na otoku?

Tekmovalni sistem v dresuri mi je izredno všeč, saj obstajajo različni razredi za rekreativce in bolj izkušene jahače na vseh ravneh. Tekme, seveda ko ni pandemije, potekajo na lokalni ravni tedensko in to celo leto. Poteka tudi več regionalnih tekmovanj, na katere pa se je potrebno kvalificirati. Na državno prvenstvo se jih uvrsti le nekaj iz vsake regije na vsakem nivoju in velik uspeh je, če ti to uspe, saj so konji izredno kvalitetni.

Izkušnje s drugimi tekmovalkami in tekmovalci?

Med profesionalnimi jahači po mojih izkušnjah velja velika medsebojna podpora, saj se vsi zavedamo, koliko odrekanja in dela je potrebno, da ti uspe. Na večdnevnih tekmovanjih je vedno odlično razpoloženje in splete se veliko poznanstev. Komaj čakam, da se bomo lahko spet srečali, ko bodo sprostili Covid omejitve.

Kakšne pa so izkušnje s tistimi, ki jih učite?

Tudi na tem področju imam izredno pozitivne izkušnje. Ljudje so učljivi in željni napredovanja. Zavedajo pa se, da pri konjih ne gre nič na hitro in razumejo, da gre konj le tako dobro, kolikor dobro ga jahajo.

Kaj vas motivira?

Z vsakim konjem mora biti cilj na vsaki tekmi zelo jasen, ne glede na raven tekmovanja. Včasih je na primer cilj ohraniti sproščenost, včasih obdržati energijo do konca, včasih jahati brez večjih napak. Dokler ne prideš do točke, kjer se vse skupaj sestavi in lahko dodelaš podrobnosti.

Na vsaki tekmi si vedno sam na poti do čim boljšega nastopa, čeprav veš, da popolnosti nikoli ne boš dosegel.

Napredek v dresuri se zares nikoli ne konča in proces je ravno tako zabaven kot končni cilj. Konji ne razumejo popolnosti in na nas je, da jim zastavljamo ravno prav zahtevna vprašanja, na katera  se  odzovejo, odgovorijo in se pri tem tudi razvijajo, tako telesno kakor tudi mentalno.

Zadnje leto je prav posebno in je zelo vplivalo tudi na konjeniški šport. Kako ste delali s konji, saj konjev ne zanima epidemija?

Kljub temu, da je bilo manj tekmovanj, se delo s konji seveda nadaljuje. Kadar je bilo dovoljeno, sva se z Libertinom odpeljala na trening k Richardu Davisonu (britanski dresurni jahač, star 65 let, sodeloval ne treh olimpijskih igrah, na evropskem prvenstvu v Lipici leta 1993 v ekipni konkurenci prejel srebrno, deset let kasneje v Hicksteadu pa bronasto medaljo, op.p.) , kar je vedno neprecenljiva izkušnja. Z njim sodelujem zdaj že leto in pol in vedno dobim dovolj ‘domačih nalog’, ki mi pomagajo razvijati tako sebe kakor konja.

Veliko sodelujem tudi z lokalnim rehabilitacijskim centrom, ki ima vodno terapijo za konje. Je odličen način krepitve mišic brez negativnega vpliva na sklepe. Veliko pa sem v tem času tudi jahala na terenu, v naravi in preprosto uživala čas, preživet  s konji.

Lahko poveste kaj več o sodelovanju z Davisonom?

Richard Davison je izredno izkušen jahač, tekmovalec in izjemen trener. Njegova didaktika je neverjetna. Vsaka beseda je izrečena z namenom. Tako, kakor mora biti jahač natančen in jasen do konja, tako je on do tebe. Vsak gib, ki ga narediš na konju, mora biti storjen z namenom, sicer je odveč. Čeprav je izredno zahteven, pa je tudi zelo pozitiven in spodbuden.

Kakšen je torej vaš vsakdan?

Vse se začne ob sedmih zjutraj. Najprej z ekipo poskrbimo, da so konji nahranjeni, da so očiščeni in da so skidani, torej očiščeni tudi boksi. Nato pa od devetih dopoldne, pa tja do petih popoldne treniram konje in učim. Ob večerih si vedno najdem tudi čas za mojo psihično in fizično pripravo. Najraje tečem oziroma telovadim in to tik preden grem spat. Še posebej pred tekmovanji pa veliko delam na mentalni pripravi, saj je le-ta odločilna za uspešen nastop.

Kaj najbolj pogrešate v Londonu?

Družino in prijatelje.

Kdaj ste bili nazadnje v Sloveniji?

Nekaj mesecev pred začetkom pandemije.

Kaj pravijo vaši bližnji?

Bližnji me podpirajo pri vsem, česar se lotim. So veseli, da uživam v svojem poklicu.

Kaj je za vas pri konjih najlepše?

Zame je najlepše, ko je konj vesel, zadovoljen, ponosen in sproščen. Konji si prvenstveno želijo dobre trave in konjske družbe. Ko nam s svojo dobro voljo dovolijo in ponudijo, da delamo z njimi, je to res nekaj posebnega in ne sme biti nikoli samoumevno. Ja, s pravilnim delom in spoštovanjem je možno doseči vse.

Še veliko lepih trenutkov s konji ter veliko uspehov, tako na področju tekmovanj v športni dresuri kot v treniranju konjev in učenju jahanja.

Vito Avguštin

Galerija